— Bernarda Županek Muzej in galerije mesta Ljubljana — Mojca Šavnik Narodna in univerzitetna knjižnica — Kaja Antlej IB-PROCADD d.o.o. Virtualna zbirka 3D-predmetov iz rimske Emone na portalu Digitalne knjizˇnice Slovenije – dlib.si Sl. 1 – Projekt Virtualna Emona: zbirka trirazsežnostnih modelov predmetov iz rimske Emone na dlib.si (NUK) Dokumentiranje, interpretacija in ohranjanje kulturne dediščine se tudi v muzejih v zadnjem času vse pogosteje opirajo na trirazsežnostne tehnologije. V prispevku predstavljamo primer uporabe trirazsežnostnih tehnologij za oblikovanje virtualne zbirke muzejskih predmetov. Povod za projekt je bila odločitev Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK), da v Digitalno knjižnico Slovenije – dlib.si vključi tudi 3D-modele predmetov. NUK je k sodelovanju povabil Muzej in galerije mesta Ljubljane (MGML) kot skrbnika originalnih predmetov in dokumentacije ter podjetje IB-PROCADD kot izkušenega izvajalca na področju 3D-digitalizacije kulturne dediščine. Naš skupni projekt je prispevek k digitalizaciji in spletni vizualizaciji slovenske kulturne dedi- ščine, hkrati pa je Virtualna Emona tudi prostor za preizkušanje možnosti, ki jih 3D-tehnologije ponujajo pri raziskovanju, dokumentiranju, varovanju in spletni predstavitvi tako premične kot nepremične kulturne dediščine. Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si To je prosto dostopni spletni portal, prek katerega lahko uporabnik brez omejitev dostopa do digitalnih in digitaliziranih gradiv slovenskih knjižnic, raziskovalnih in nekaterih dediščinskih institucij. Poleg starejšega slovenskega časopisja so dostopni tudi znanstveni članki in revije ter več kot 1500 knjig. Vsakdo lahko z brskanjem ali iskanjem najde želene podatke tako v raziskovalne kot tudi ljubiteljske namene. Bogata zbirka slikovnega gra- diva ponuja razglednice, zemljevide, plakate, portrete, vedute, notno gradivo in bogato artoteko ter dragocene stare rokopise. Zdaj je prek portala dostopnih tudi šest virtualnih razstav, en film in glasbeni posnetki, ki so nastali z digitalizacijo šelak plošč. Kaj je trirazsežnostna tehnologija? Kaj pravzaprav pomeni kartica 3D, ki jo danes najdemo zapisano na vsakem koraku? Gre le za modno muho ali za trajno uporabno načelo vizualnega komuniciranja? Človek zaznava okolico prostorsko, v treh razsežnostih. Širino in višino zaznavamo s pomočjo očesne mrežnice, globinsko sliko pa si ustvarimo z dvoočesnim vidom. Zenici obeh očes sta med seboj oddaljeni približno 6 ODMEVI IN POROČILA ARGO 54/1 2011 135 Sl. 2 – Projekt Virtualna Emona: maketa dela najdišča NUK II med 3D-skeniranjem (IB-PROCADD) cm, to pomeni, da se vidna smer enega očesa nekoliko razlikuje od vidne smeri drugega. Možgani obe sliki združijo v eno prostorsko sliko.1 Pojav vidnega zaznavanja globine se imenuje globinski vid (ang. stereopsis).2 Rečemo lahko, da ima »3D« tri pomene, ki so med seboj precej povezani. Najprej gre za pridevnik prostorski, tridimenzionalen. Kompleksnejši pomen pojma 3D se nanaša na stereoskopijo in računalniške tehnike, ki ploskovno orisujejo prostorsko geometrijo.3 Stereoskopija izkorišča naš dvoočesni vid. Prostorsko sliko namreč dosežemo z dvema posnetkoma, posnetima za vsako oko posebej iz različnega položaja. Razdalja med položajema snemanja je enaka razdalji med očesnima zenicama. S posebnimi očali4 zaznavamo ARGO 54/1 2011 136 ODMEVI IN POROČILA vsako sliko posebej, procesi v možganih pa obe združijo. Popularnost stereoskopije, njeni začetki segajo v 19. stoletje, se v zadnjem času zaradi priljubljenosti 3D-televizije in 3D-filma znova povečuje. Temu je botroval predvsem tehnološki napredek, ki je olajšal delo ustvarjalcem. Kot primer, ki je prerastel v sinonim za 3D-film, omenimo enega danes najuspešnejših filmov, posnetih v stereoskopski tehniki, Avatar (2009) režiserja Jamesa Camerona.5 Pri stereoskopiji z združevanjem dveh slik dosežemo prostorski učinek, računalniško orisovanje prostora pa je postopek, pri katerem telesa v prostoru prikažemo na ploskem mediju s pomočjo računalnika. Medij je navadno zaslon ali pa sliko z zaslona projiciramo na površino, natisnemo na papir, tekstil ali kak drug material.6 Telo v treh dimenzijah ustvarimo s pomočjo programske opreme za 3D-modeliranje (3D-modelirnik) po svoji zamisli 1 Conrad G. Mueller, Mae Rudolph et al., Svetloba in vid, Ljubljana 1970, str. 138–147 (izvirnik: Light and Vision, New York 1966). 2 Gian F. Poggio, Tomaso Poggio, The Analysis of Stereopsis, Annual Review of Neuroscience, marec, 1984, str. 380. 3 Blaž Erzetič, Helena Gabrijelčič, 3D od točke do upodobitve, Ljubljana 2009, str. 8. 4 Danes avtostereoskopija omogoča zaznavanje prostorskosti tudi brez uporabe anaglifskih (rdeče/modra), polarizacijskih ali drugih posebnih očal. 5 Daniel Lovas, Avatar: Nova era kinematografije, Klik, 115, februar 2010, str. 40–47. 6 Erzetič, Gabrijelčič 2009 (op. 3), str. 17. oziroma virih, lahko pa fizičen objekt zajamemo s 3D-skenerjem7 in ga tako pretvorimo v digitalno prostorsko obliko. Tehniki 3D-skeniranja in 3D-modeliranja lahko prepletemo: predmet 3D-digitaliziramo, neohranjeni del pa rekonstruiramo s 3D-modeliranjem. Dobljeni 3D-model predmeta lahko z uporabo posebnih računalniških programov spremenimo tudi v stereoskopskega. Vsak 3D-model lahko predstavimo v gibanju. To nam omogoča, da si ga ogledamo z vseh strani. Če ima predmet več elementov, lahko prikažemo tudi njihov medsebojni odnos: npr. odpiranje, zapiranje, sestavljanje, razstavljanje. Animacijo delimo na predupodobljeno animacijo in 3D animacijo v realnem času. Predupodobljena je tista, ki jo poznamo iz filmske industrije (animirani filmi). Pri njej so slike že prej upodobljene in zaradi tega kompleksnejše. 3D animacija v realnem času se navadno uporablja pri računalniških igrah in drugih interaktivnih vsebinah, kot so virtualne razstave. Ker se slike sproti upodabljajo (skladno z našo interakcijo), morajo biti zaradi omejitev v opremi navadno manj kompleksne. To pomeni, da je nemalokrat potrebna optimizacija podatkov o materialu, natančnosti (zmanjševanje števila poligonov) in drugih učinkih.8 Skratka, trirazsežnostna tehnologija je skupek postopkov, ki se navezujejo na navedene načine opisovanja prostora in teles v njem.9 Kako lahko trirazsežnostno tehnologijo uporabimo v muzejih? Možnosti uporabe trirazsežnostne tehnologije v muzejih Avdiovizualne vsebine na razstavah v slovenskih muzejih niso več ne nove ne redke. V tujini je podobno s trirazsežnostnimi tehnologijami, ki se v zadnjem času uveljavljajo tudi pri nas. S pomočjo trirazsežnostne tehnologije izdelani modeli predmetov kulturne dediščine so natančni posnetki originalnih predmetov. Uporabljati jih je možno, kot v primeru Virtualne Emone, kot virtualno zbirko. Poleg tega jih lahko uporabljamo za dokumentiranje stanja ohranjenosti in za arhiviranje, natančne izmere, izdelavo kalupov, razumevanje starodavnih postopkov izdelave, analiziranje poškodb in podobno. Danes za izdelavo kopij neposredno prek 3D-računalniškega modela uporabljajo tehnologije, ki izdelujejo predmete z dodajanjem plasti materiala10 (mednje sodi tudi znani 3D-tisk), ali tehnologije, ki delujejo po načelu odvzemanja materiala11. Najpogostejši končni procesi za muzejsko uporabo so 3D-tisk, 3D-arhiviranje in 3D-animacija. Za muzejske dejavnosti so lahko izdelane 3D-animacije (predupodobljene) in 3D-interaktivne datoteke, ki jih uporabniki lahko preizkusijo na razstavah, predavanjih ali delavnicah. 3D-digitalizacija eksponata ustvari 3D-zapis, ki je geometrijsko izjemno natančen. Iz te 3D-datoteke lahko ustvarimo realno rekonstrukcijo, pri tem pa se lahko opiramo na repliko, narejeno po klasičnih restavratorskih metodah, ali pa rekonstrukciji dodamo svobodno podobo. 3D-animacija lahko kontekstualizira predmet na privlačen način in je zato uporaben muzeološki pripomoček, pa tudi pripomoček za ogled eksponatov, ki jih v živo ne moremo videti. 3D-tehnologije omogočajo prehajanje informacij o predmetih kulturne dediščine iz realnega v virtualno okolje in obrnjeno. To pomeni, da lahko digitaliziran predmet oziroma njegov 3D-model uporabimo tako za predstavitve v virtualnem prostoru kot tudi za izdelavo fizične kopije predmeta. Skratka, 3D-model se lahko uporabi »večkrat« in za različne namene. Lahko ga predstavimo kot virtualnega, lahko pa ga opredmetimo in iz njega naredimo fizično kopijo, to pa lahko, če želimo, spet digitaliziramo in natisnemo v 3D. To temelji ne samo na idejah ponovljivosti in povezljivosti, ampak tudi na idejah interaktivnosti in pretoku informacij – podobno kot si lahko natisnemo PDF turistični vodnik ali zemljevid, ki ga ima neko mesto na svoji spletni strani. Na zemljevid dodamo svoje zaznamke, ga skeniramo in spet spremenimo v digitalno obliko. Ta PDF dokument lahko spet shranimo na računalnik ali pametni telefon in tam pregledujemo. Namen 3D-digitalizacije je namreč ne le prenos nekega predmeta v virtualno okolje, ampak širjenje določene informacije in njene različne manifestacije (zdaj virtualne, zdaj realne) v različne namene, povezane s podajanjem znanj v družbi. Poleg naštetih prednosti 3D-orodja vključujejo prostorsko komponento predstavljanja predmetov. To je pomembno za vsebine, povezane s kulturno dediščino, saj omogoča kvalitativno izkušnjo in boljšo predstavitev za spletne uporabnike. Spletna predstavitev z dediščino povezanih vsebin pripomore k širjenju znanja in prepoznavnosti te dediščine v svetovnem merilu in torej tudi k večanju kulturnega turizma. Vrnimo se k uporabi trirazsežnostne tehnologije v muzejih. Tu so zanimive predvsem zaradi možnosti postavljanja virtualnih razstav. Virtualne razstave so lahko dopolnitev tradicionalnih razstav, saj jim povečajo doseg in vpliv, ali pa so zasnovane povsem samostojno; takšne lahko angažirajo uporabnike za obisk razstave v muzeju. V obeh primerih virtualne razstave ponujajo muzejem možnost predstaviti prepričljive 3D-modele predmetov skupaj s podatki o predmetih in z njimi povezanimi 2D-, video in fotografskimi vsebinami. Z dopolnilnimi virtualnimi razstavami postanejo dostopne dodatne, navadno v depoju shranjene zbirke (večina večjih muzejev lahko v razstavnih prostorih prikaže le 3–5 % svojih zbirk). 3D-tehnologija omogoča obogateno predstavitev, na primer z 7 3D-skeniranje je tehnika zajema realnih prostorskih podatkov in je eden osnovnih postopkov 3D-digitalizacije. 8 Animacija je optična iluzija kontinuiranega gibanja, ki jo ustvarjajo gibajoče se slike. Erzetič, Gabrijelčič 2009 (op. 3), str. 155–200. 9 Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) izraz tehnologija pomeni »skupek postopkov kakega dela, dejavnosti sploh od začetka do končnega stanja«. Poleg izraza tehnologija pogosto srečujemo tudi izraz tehnika, a ta se navadno nanaša bolj na sam način izvajanja nekega dela. Po SSKJ je tehnika: »urejen, ustaljen način, postopek opravljanja kakega dela, dejavnosti«. 10 Ang. AM – additive manufacturing. 11 Ang. CNC – computer numerical control. ODMEVI IN POROČILA ARGO 54/1 2011 137 Sl. 3 – Projekt Virtualna Emona: 3D-model rimske kocke je del virtualne zbirke (NUK in IB-PROCADD) možnostjo povečav predmetov, ki si jih je tako možno res natančno ogledati in dodati sloje podatkov oziroma komentarjev. Raziskave kažejo, da imajo muzeji in zbirke v virtualnem prostoru več obiskovalcev od običajnih muzejev ter več obiskovalcev z jasno definiranimi vprašanji oziroma interesi. Virtualne zbirke in razstave lahko dosežejo širše občinstvo in trajajo dlje kot tradicionalne razstave, še posebej če so postavljene na svetovnem spletu kot ena od e-vsebin, ki jih ureja muzej. Običajna razstava se zapre in predmeti se vrnejo v depo, virtualna razstava pa ostaja kot široki javnosti dostopen arhivski zapis, ki ga je možno stalno posodabljati. V prihodnosti bodo virtualne razstave ponujale kustosom možnosti, ki jih navadne razstave ne. Na primer, ARGO 54/1 2011 138 ODMEVI IN POROČILA kustos bo lahko postavil razstavo, ki v resničnem svetu ni možna, ker so izbrani predmeti z različnih koncev sveta, zelo veliki, težki, izjemo dragoceni, zelo krhki, razstavljeni na drugih razstavah. Vse to bi zaradi stroškov, zavarovanj in drugega tako razstavo onemogočilo, lahko pa razstavo postavimo v virtualnem prostoru. Na virtualni razstavi je možno zlahka spreminjati predvideno pot obiskovalcev, tlorise razstavnih prostorov, velikost ali barvo napisov, osvetlitev. Zaradi vseh naštetih možnosti bodo trirazsežnostne aplikacije v prihodnosti vedno zanimivejša možnost za muzeje. Že danes jo izkorišča vrsta muzejev pri nas in v svetu. Na mednarodni muzejski dan so leta 2010 v Kanadi vzpostavili spletno točko VMC (Virtual Museum of Canada), prek katere lahko uporabniki dostopajo do kanadskih muzejev in njihovih virtualnih razstav. Posebej vabljeni so tudi sami spletni uporabniki, da posnamejo in naložijo e-vsebine svojih zbirk.12 Podjetje Google v sodelovanju z najpomembnejšimi svetovnimi muzeji za umetnost ponuja spletnim uporabnikom dostop do več kot tisočih umetnin z njihovo aplikacijo Art Project. Posamezne umetnine si lahko podrobno ogledamo ortogonalno. Ne gre za pravo 3D-virtualno 12 Virtual Museum of Canada, dostopno na: www.museevirtuel-virtualmuseum.ca (uporabljeno 2. 2. 2011). Sl. 4 – Projekt Virtualna Emona: 3D-model makete, dostopen na dlib.si, detajli (NUK in IB-PROCADD) razstavo, ampak za digitaliziran realen galerijski prostor, postavljen v virtualno okolje – podobno kot je za slovenski prostor pred leti naredil Boštjan Burger.13 V naši regiji lahko omenimo hrvaški portal Hrvatska kulturna baština. Na njem poleg drugih informacij najdemo virtualne predstavitve posameznih hrvaških muzejev. V Bosni in Hercegovini ima za virtualizacijo dediščinskih vsebin največ zaslug ekipa dr. Selme Rizvić s Fakultete za elektrotehniko sarajevske univerze.14 Tudi nekaj slovenskih muzejev ponuja svojim uporabnikom predstavitve gradiva v virtualni obliki. Med njimi lahko omenimo Pokrajinski muzej Celje s projektoma Mesto pod mestom in Alma M. Karlin – Poti,15 predstavitev Muzeja in galerije mesta Ljubljane Naj- starejše leseno kolo z osjo na svetu16 in predstavitev Miklove hiše17; Muzej novejše zgodovine Slovenije ponuja portal digitaliziranega gradiva, povezanega z drugo svetovno vojno, CE-NOB.18 Projekt Virtualna Emona Digitalna zbirka Virtualna Emona je spletna predstavitev izbranih predmetov, odkritih pri arheoloških raziskavah rimskega mesta Emone, predhodnice današnje Ljubljane. V prvi fazi projekta smo se prostorsko omejili na del rimskega mesta ob današnji Zoisovi, ki je za nosilca projekta posebej zanimiv, saj gre za parcelo, namenjeno postavitvi novega NUK-a, kajti v novo zgradbo bi lahko vključili tudi arheološke ostaline, vsaj delno tudi v obliki predstavitve in situ. Postopki pred graditvijo nove zgradbe NUK so zastali, Virtualna Emona pa nam omogoča, da nekatere predmete in maketo na tem prostoru ohranjenih rimskih zgradb, cest in kanalizacijskih kanalov predstavimo javnosti že zdaj in tako tudi opozorimo 13 Http://www.burger.si/SLOMuseums_eng.htm (uporabljeno 21. 2. 2011). 14 Dr. Selma Rizvić, dostopno na: http://people. etf.unsa.ba/~srizvic/ (uporabljeno 3. 2. 2011). 15 Pokrajinski muzej Celje, dostopno na: http:// www.pokmuz-ce.si/ (uporabljeno 3. 2. 2011). 16 Najstarejše leseno kolo z osjo na svetu, www. koliscar.si/ (uporabljeno 3. 2. 2011). 17 Miklova hiša, dostopno na: www.miklovahisa. si/muzej/ (uporabljeno 3. 2. 2011). 18 CE-NOB, dostopno na: http://www.ce-nob.si/ (uporabljeno 3. 2. 2011). ODMEVI IN POROČILA ARGO 54/1 2011 139 na pomen te dediščine pred samo graditvijo. Območje NUK II je bilo pozidano razmeroma pozno, šele v sredini 19. stoletja, zato je eno arheološko najbolje ohranjenih delov Emone. Arheološke raziskave na tem najdišču so odkrile ostanke 4 zgradb ter križišča ulic med njimi. Izkopano je bilo veliko predmetov: odlomki keramičnega posodja, od amfor do dragega, uvoženega namiznega posodja, posodje iz stekla, predmeti iz brona in železa, novci; freske in mozaiki, ostanki talnega ogrevanja in kanalizacije. Odkriti arhitekturni ostanki so bili predstavljeni tudi na maketi najdišča, ki so jo leta 2001 pod vodstvom dr. Ljudmile Plesničar Gec, vodje izkopavanj, izdelali Aleš in Peter Ogorelec ter Nataša Nemeček. V prvi fazi je projekt Virtualna Emona obsegal 3D-skeniranje,19 makete in 14 izbranih rimskih predmetov s tega najdišča. Vse predmete in dokumentacijo z najdišča NUK II danes hrani MGML. Muzej je pripravil širši izbor za 3D-digitalizacijo. Maketo najdišča hrani NUK. Ožji izbor je bil narejen na podlagi tehničnih meril: predmeti niso smeli imeti premajhnih detajlov (na primer drobnih okrasov: 3D-model koščene kocke je pike dobil s teksturiranjem po fotografiji), saj jih skener ne bi zajel. Po končani prvi fazi projekta si lahko uporabnik na Digitalni knjižnici Slovenije – dlib.si ogleda 3D-modele makete in predmetov. Spletna postavitev virtualne zbirke, kot je Virtualna Emona, zahteva pazljiv izbor uporabljenih spletnih orodij. Upoštevati je treba razmerje med kakovostjo slike, časom prenosa in ciljem oziroma namenom zbirke (zabava, izobraževanje). Zaradi morebitnih tehničnih omejitev (kot je hitrost prenosa) smo se odločili, da na portalu Digitalne knjižnice Slovenije – dlib.si prikažemo datoteke v PDF obliki. Kljub optimiziranemu prikazu 3Dskenogramov uporabnik ni prikrajšan za kakovost prikaza predmeta. Ob povečavah PDF datotek so še vedno vidni številni površinski detajli predmetov, ki jih je na originalu težko videti.20 V naslednji fazi projekta Virtualna ARGO 54/1 2011 140 ODMEVI IN POROČILA Emona je naš cilj že narejene 3D-modele povezati v interaktivno virtualno razstavo. Na njej bo predstavljen položaj predmetov ob odkritju v odnosu do arhitekturnih ostankov. Taka zbirka bo omogočala dostop in zbujala dodatno zanimanje zainteresirane strokovne in laične javnosti, hkrati pa bo oblikovala eno od stičišč skupnosti, ki bo želela izmenjevati ideje in informacije o tej in podobnih temah. — Članek je delno nastal v okviru programa raziskovalnega dela mlade raziskovalke Kaje Antlej. Operacijo delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega socialnega sklada. 19 3D-skeniranje makete in 13 predmetov je izvedlo podjetje IB-PROCADD. 3D-skenogram nagrobnika je za projekt odstopil Razvojni center orodjarstva Slovenije – TECOS. 20 Kristjan Celec, Interno gradivo, Arhiv IB-PROCADD d.o.o., Ljubljana 2010.