Iz Budimpešte na Madžarskem je v Ljubljano prišel na obisk prijatelj Jozsef Makai. »Ti,« mi je rekel drugi večer obiska. »Kje je Doberdob?« Od vseh vprašanj, ki mi jih je zastavil, me je to zares presenetilo. Sedela sva pred železniško postajo v Novi Gorici in gledala ograjo, ki loči slovensko ozemlje od italijanskega. Ni mogel verjeti, da je to tukaj veljalo za železno zaveso. »Od kod tebi Doberdob?« sem ga vprašal. Čudil se je. »Pa Doberdob je del madžarske nacionalne mitologije. Tam so grobovi honvedov, ki so branili cesarstvo.« Madžarski honvedi so pri Doberdobu v jarkih Italijanom branili dostop do soške fronte. V Vižintinih je kapela, ki so jo zgradili za padle pripadnike madžarskih maršbataljonov topovske hrane. »Doberdob je blizu Nabrežine,« sem mu odgovoril. »Aha. In kje je Nabrežina?« Videl sem, da moram biti natančen. »Malo nad Sesljanom, kamor se od tukaj greš kopat. Zahodno od Trsta na slovenski obali v Italiji.« Morda sem bil malo preveč natančen. »Slovenska obala je v Italiji?« »Da.« »Zahodno od Trsta?« »Točno tam.« Če je vedel za madžarske honvede v Doberdobu, bi lahko vedel tudi za Slovence v Nabrežini. »Kje pa je potem italijanska obala?« je hotel vedeti. »Vzhodno od Trsta v Sloveniji.« V resnici je tudi ta na zahodu, samo bolj južno. Misteriji geografije Tržaškega zaliva. »Aha. Čigav je pa Trst?« Sklonil sem glavo. Zapleteno vprašanje. »Recimo, da je multikulturno mejno mesto. Zgradili so ga Avstrijci. Okej?« Izgovor je bil prelep, da iz tega ne bi naredila kratkega potovanja. Na poti iz Gorice v Sesljan sva Doberdob preskočila. Sproti sem mu razložil, da je Sesljan goriška plaža na slovenskem morju, Portorož pa kasnejši nesporazum. Pristala sva pri izviru Timave, kjer sem mu pokazal, kje se konča slovensko morje in kje začne italijansko. »Vidiš,« sem mu potem na plaži v Sesljanu s ponosom pokazal na prod, ob katerega so butali valovi. »Tukaj smo Slovani prišli na morje. Koper, Izola in Piran so bila beneška mesta, ki z nami niso imela nobene zveze. To je pa naše. A ni lepo?« Stala sva na najlepši obali Jadrana. Za nama so se dvigovale stene Krasa, pod nogami nekaj kilometrov prodnate plaže, na koncu pečine pa devinski grad. Na drugi strani Miramar in Trst. Kras se zlomi v kipeče morje, nad sabo pa pusti dvesto metrov stene. Zgoraj je Križ, do katerega vodi sedemsto kamnitih stopnic. Makaia sem odpeljal do solin v Sečovljah in mu skozi Barkovlje, Škedenj, Beli križ in Korte razlagal lokalno topografijo. »Čigavo je potem bilo to?« je vprašal v Sečovljah. »Soline so bile od Benečanov, logično,« sem mu razložil. »Solni cvet so pobrali Benečani in ga prepeljali v Benetke, drugo je šlo v promet.« Tudi njemu se v Kopru ni zdelo verjetno, da bi bili Slovani zgradili Titov trg. Srečen in spokojno zbegan se je z vlakom odpeljal nazaj v Budimpešto. Obala barbarov Jaz pa sem tudi ugotovil, da se mi samo približno sanja, zakaj je najbolj logična goriška plaža Sesljan, ki je 25 kilometrov stran, za slovensko morje pa velja Portorož, ki je eno uro vožnje dlje proti vzhodu. Kako smo mi Slovani zares prišli do morja? Stopil sem do Bibca v Križu. Bibc je ledinsko ime za družino Tretjak. Sander in njegov sin Aleksander sta me peljala skozi ribiško vas, ki je visoko na kraški polici. Na koncu vasi je pri stari zgradbi avstrijskega vodovoda polica, s katere je eden najlepših razgledov na Mediteran. Kosa se s pogledom z gradu Svetega Hilariona nad Kirenijo na Severnem Cipru, druge konkurence skoraj nima. »Moj oče je tukaj vsak dan dvakrat šel po sedemsto petdesetih stopnicah do morja, kjer je imel čoln, in nazaj gor z ribami in mrežami,« je rekel Sander. Njegov oče Srečko je bil zadnji profesionalni slovenski ribič v Križu. Zadnji iz dolge vrste, ki gre tisoč let nazaj. Okoli leta osemsto so Slovani tukaj spodaj spustili v morje prvo čupo, sedem metrov dolg drevak, izdolben iz enega smrekovega debla. To je bil temelj slovenske mornarice. Zadnja čupa je plula po morju leta 1947. Po tisoč letih v današnji Sloveniji trgovska in vojaška mornarica nista prišli bistveno dlje od drevaka. Šlo pa ji je že veliko bolje kot danes. Srečko Tretjak je ribe lovil s trinajstmetrsko bragoco, ki so jo zgradili v Chioggi. Pokopali so ga lani na vaškem pokopališču, kjer na nagrobnikih piše Košuta, Sulčič, Tretjak, Sirk, Švab, Tence. »Moj oče je govoril, da je tukaj raj,« je rekel Sandro Tretjak. Na desno se je za devinskim gradom videlo Tržič, izliv Soče in Beneško laguno. Na levi Trst, Izolo, Piran in Savudrijo. Spodaj pa modro morje s kontejnerskimi ladjami, ki so čakale na vstop v pristanišče. Pred prvo svetovno vojno je tukaj mimo vozil parnik Triglav slovenskega ladjarja Gorjupa iz Trsta. »Spodaj je veliko sladkih izvirov, ki tečejo v morje. Ribe pridejo tja odlagat jajčeca. 'Šel si na pomol in pred sabo si videl brancine, ob nogah dva raka, sipo in veliko majhnih rib,' mi je še kot otroku pravil oče. Vse življenje se je vrtelo okrog rib. Skozi vse leto smo imeli vrše za kanoče. Spomladi si lovil sipe in kalamare. Do novembra se je lovilo sardele. Dobilo se je brancine, mormore. Poleg tega se je kmetovalo. Vsak košček obale je bil obdelan. Sipe in sardele. Trta in oljke. Vino in olje. To je bilo naše življenje.« Ampak zakaj tukaj? Tukaj se je zdelo najtežje. Čolni so bili privezani dvesto metrov pod navpično steno, kjer je bilo le nekaj metrov obale. Od tukaj do Otranta ni bolj nedostopnega kraja. »Prav zato,« je rekel Tretjak. »Še pod Avstrijo so predelu pod našo hišo od Križa proti Sesljanu Italijani rekli Costa dei barbari, Obala barbarov,« je pokazal na razlomljene stene, ki so kontinent ločevale od morja. »Ker se stene ostro zlomijo, s kopnega pa obala sploh ni bila dostopna, tukaj pred nami ni živel nihče. Ni bilo ceste. Lahko si prišel samo z barko ali plavanjem. Če pogledate stare slike vinogradov, boste videli, da na vsej obali ni bilo niti ene hiše. Vse so bile zgoraj na pečini.« Zgoraj je Kras, spodaj je morje. Vendar se Križani, Nabrežinci in Kontovelovci nikoli niso imeli za Kraševce. Oni so Primorci. »Moj oče je vedno govoril, da se Kras začne za železnico, tam, kjer je sedaj avtocesta. Moja žena je prišla s Prečnega in se je pritoževala. 'Za eno cvetico več kamna imaš kot jaz, pa se imaš za Primorca in ne za Kraševca.' Češ, se delaš. Ampak tako je. Ene vasi so primorske, druge so kraševske. Križ, Nabrežina, Barkovlje in Kontovelj so primorske. Če si govoril s Kontovelcem ali Prosekanom, si govoril z dvema različnima človekoma. Kontovelj je bil ribiška vas, Prosekani so bili kmetovalci.« Malo sem podvomil, da je to razlikovanje morda nekoliko namišljeno. Tradicijo se izumlja sproti in prilagaja okoliščinam. Njegov sin Aleksander me je prekinil. »Razlike so. To ni stvar mnenja,« je rekel. »Tudi morfološko se teren razlikuje. Tukaj smo na flišu, po železnici pa so na apnencu. Tukaj se pije belo, tam črno. Tukaj se je ribe, oni jejo meso.« Križan, ki sebe razume kot Primorca in ne Kraševca, mora trikrat ali štirikrat na teden jesti ribe. To že od daleč diši kot zelo stara kultura. »Kalamare polnimo s starim kruhom, česnom in peteršiljem. V črnem vinu. Šavor še vedno delamo tako, kot ga je delal moj oče in njegov oče pred njim. Jaz vlagam sardone in inčune pod sol. Potem jih dam pod olje. Tri mesece, da so dobri. Celo leto jih imam. Danes tonino kupujemo, včasih pa so jo lovili na morju. Zadnjič so veliko tono ulovili leta 1958. Potem je je bilo vedno manj. Danes velike ribe sem ne zaidejo več. Še vedno pa tono delamo s posušenim koromačem kot včasih. Koromač damo na vse, še posebej na slane sardone in inčune. Držimo se rib našega zaliva. Škarpene ne boste dobili, ker jih tukaj ni.« Križ je bil do leta 1958 ribiška vas z velikimi čolni in mrežami za lovljenje tune. Z vrha se je videlo jate, ki so prihajale iz Beneške lagune. Leta 1958 so zadnjič ulovili veliko jato. Potem so jih v južnem Jadranu izsledili s helikopterji in velikimi ribiškimi ladjami in do Križa niso prišle več. Za njimi je ostalo ime. Križani vas vljudno popravijo, da Slovenci rečemo ton in ne tuna. Tuna rečejo Hrvati. Normo pa postavljajo tukaj. Edini Slovenci, ki so to veliko ribo lovili, so živeli med Kontovelom in Štivanom. Aleksander je rekel, da je s Slovenci podobno kot s tuno. »Mi imamo dve kulturi. Na vasi imamo dve šoli. Slovensko in italijansko. Če te starši dajo v slovensko šolo, ostaneš Slovenec. Če te dajo v italijansko, si narediš drugačen krog prijateljstev in čez nekaj let ne razumeš več, od kod izhajaš. To ti ne pomeni nič, ker ne razumeš, kaj sploh pomeni. Lahko se pišeš Košuta, Tretjak ali Sulčič, ampak ostal ti je samo priimek. Moraš imeti ljubezen do tega teritorija, da ohraniš svojo identiteto. Moraš imeti prav rad to strmino, veter in morje pred sabo, če ne, ne veš več, kdo si.« Slovenska flota je v muzeju Mimo je prišel Franco Cossuta, ki je po poklicu ladjarski inženir. Odprl je vrata Ribiškega muzeja, ki ga je v Križu postavil tržaški kapetan dolge plovbe Bruno Volpi Lisjak. »Muzej je narejen,« se je opravičeval pred visoko žičnato ograjo na koncu zelo strme ceste. Malo naprej je bila pečina in spodaj morje. »Samo še stopnice moramo urediti in nekaj infrastrukture.« Rekel je, da je bilo samo v Križu pred prvo svetovno vojno 198 profesionalnih ribičev. »Cela današnja obala v Sloveniji jih ne zmore osemdeset. V Kontovelu jih je bilo sto, v Barkovljah 35. Bili pa so tudi v Škednju, v Nabrežini in Štivanu. Pred prvo svetovno vojno je bilo na avtohtoni slovenski obali vsaj štiristo profesionalnih ribičev. To je bilo okostje malega gospodarstva. Slovenci smo imeli registriranih več kot 350 plovil.« To so bile velike bragoce in nekoliko manjši topi, ki so jih v Chioggi kupovali, potem ko so leta 1873 v Barkovljah dobili prvi zavarovan pristan, leto kasneje pa še v Križu. Na svoji obali barbarov do takrat niso mogli imeti velikih plovil, ker bi jih morje razbilo. Drevake pa so potegnili na prod in z njimi lovili do sredine dvajsetega stoletja. Čupa je bilo sedem metrov dolgo špartansko plovilo iz drevesnega debla. To plovilo so po naselitvi ob morju v osmem in devetem stoletju prilagodili za plovbo v bolj resnih okoliščinah. Plovilo je bilo v rabi več kot tisoč let. Čupa Marija je bila v uporabi še leta 1947. To je moralo biti zares težko življenje. Kazal je fotografije velikih čolnov, s katerimi so pod Križem zajeli tudi po osemsto tun hkrati. Tukaj so Slovenci nastali kot mediteranska kultura. To z Alpami in Kafkovo Srednjo Evropo ni imelo nobene povezave. Slovenska mediteranska kultura ni imela kaj dosti več kot dvajset kilometrov in ni segla niti do izliva Soče na drugi strani Tržiča. Bila je zelo ozka, ampak resnična. Nekaj vasi nad morjem in čolni v pristanih. Socialna zgodovinarka Marta Verginella je bila v Križu pri mami na kosilu. Pripravila ji je brodet in polento. Rekla je, da je meja med morjem in kontinentom zelo natančna. »Obstaja neka niti ne tako imaginarna linija, ki ločuje Kras od obronkov Krasa. V Kontovelu in Križu je obstajala ribiška kultura. Prehrana kmečkih in ribiških družin se je razlikovala. Ribiške kulture ne dobite v Zgoniku, četudi ni zelo oddaljen od morja. Tja so ribe prišle enkrat na teden, tako kot v Vipavsko dolino.« Od velike slovenske ribiške flote sta ostala dva jadralna kluba, Sirena v Trstu in Čupa v Sesljanu. Z gradnjo rezidenčnih naselij na Krasu se je prebivalstvo močno spremenilo. Velike spremembe so se začele v petdesetih letih, ko so nastala begunska naselja, kamor so naselili optante in ezule iz Istre, ki so izpraznili Koper, Izolo in Piran. To je spremenilo prebivalstvo predvsem v devinsko-nabrežinski občini, ki je bila do takrat povsem slovenska. »Križ, Kontovel, Nabrežina, Sesljan in Devin,« je Verginella na kratko povedala, kaj je naš Mediteran. »Tudi Barkovlje so bile ribiška vas, ki pa jo je zajelo mesto. V teh vaseh je bilo ribištvo avtohtono. To je vse, kar imamo Slovenci Mediterana. Borisa Pahorja ne morete brati, ne da bi v njem zaznali morje. Miroslava Košute in Kravosa tudi ne. Težave, ki jih je imela Slovenija z doživljanjem Pahorja, izhajajo od tod. Če nimaš kulture morja, težko razumeš, kaj piše pisatelj, ki živi v Kontovelu.« Slovenci so v morju samo še kopalci Bruno Lisjak Volpi pa meni, da ne gre samo za težavno percepcijo literature. Po njegovem so Slovenci iz Slovenije izgubili stik z morjem, ker so izgubili stik s svojo ribiško kulturo. »Današnji Slovenci iz Slovenije silijo na morje kot kopalci,« je rekel arhitekt muzeja ribištva v Križu. O slovenski mediteranski kulturi piše knjige kot človek, ki je celo življenje preživel na morju ali ob njem. »V najboljšem primeru tam vidijo marino in jahto. Ne zavedajo se, kakšno strašno bogastvo je morje. Kakšna starodavna kultura je to. Pomorstvo je tudi naša kultura, ampak v Sloveniji sedaj ni niti ene ribiške ladje, pomorsko družbo pa so prodali Nemcem.« Kako lahko dobiš morje in izgubiš mediteransko kulturo? Veliko ljudi se mora za to truditi. Ko so Slovani prišli na morje, so ustvarili klin med prebivalci romanskega izvora, ki so živeli v Furlaniji proti Benetkam, in Istrani. Slovenci so rinili k morju. V Istri jih do morja niso pustili. Istrani so vedeli, kakšno bogastvo je morje in kaj vse prinaša s sabo. Slovenski etnični klin je delil Istro od Italije. Od leta 1861, ko se je ustanovila kraljevina Italija, so iredentisti tkali strategijo povezovanja Trsta z Italijo. Govorili so o popkovini. Ampak mediteranska kultura se je ohranila. »Ko je bila slovenska obala zabarantana za Istro, se naša pomorska tradicija ni prenesla, ker na drugi strani morja nihče ni razumel drugače kot kopališče,« je rekel kapitan. »Slovenija je izgubila tradicijo ribištva. Še rib ne imenujejo s slovenskimi imeni, ampak s hrvaškimi, ali pa si izmišljajo nemogoča nova imena, ki jih od ribičev nihče ne pozna. Eni ribi pravijo električni skat. Nobenega ribiča niste nikoli slišali, da bi rekel, kako gremo lovit električnega skata. Slovenski ribiči so mu rekli tršnjak. Ko si ga prijel, te je stresel, in je po tem dobil ime. Vrgli so ga iz zgodovine, pišejo pa izmišljotine. Niti tega ne vedo, da je Monfalcone italijansko ime za Tržič.« Sedeti nekje med Trstom in Koprom in se spraševati, kje je slovenski Mediteran, je zares zabavno početje. Na zahodu ga srečaš šele na koncu kanala v Sečovljah, kjer nekdo s kontinenta gradi lesene barke in ima težave s sosedi. Vse ostalo slovensko Sredozemlje je na drugi strani Trsta, za železniško postajo malo naprej od bara, ki nosi zapeljivo ime Kalifornija. Ervin Hladnik-Milharčič